ROZI se predstavi

“Mojemu kratkemu življenje ob Pepi, se je bližal grozljiv konec. Naslednji dan sem bila namenjena za
zakol in hrano kmetu, ki me je redil. V življenju, pravijo, se zgodi vse v pravem trenutku in z
namenom.
Ko sem se ob Petrinem in Mirjaninem prihodu vzpenjala na ograjo skupaj s Pepo in ju pogledala v
njune žalostne oči, sem vedela, da me ne bosta mogle prepustiti klavrni usodi pod nožem. Zaupljivo
sem se prepustila njunemu nežnemu božanju in čakala na odločitev. Čutila sem njuno žalost.
Ko sva s Pepo ostali po Petrinem in Mirjaninem odhodu sami, sem se stisnila v kot plesnivega zidu in
čakala. Ne vem, kaj sem čakala. Vem pa, kaj sem si želela.
Naslednji dan, ko bi moral kmet z vrvjo in nožem stopiti v najin majhen prostor, sem pri vratih
zagledala dva znana obraza. Njun pogled mi je povedal, da sta prišli tudi po mene. Kako vem? Na
njunem obrazu nisem videla žalosti.
Stisnjena k moji sestrici Pepi, sem potrpežljivo prenašala brnjenje traktorja. Vedela sem, da sem
rešena pred zakolom. Moje veselje ob prihodu v ogromno, s travo poraslo ogrado je bilo neizmerno.
Takoj sem stekla za Pepo, ki si je že delala gnezdo v veliki, odprti hiški. Družno sva premetavali dišečo
slamo in kopali po njej, jo prenašali iz kupa na kup, dokler ni nastala mehka postelja. Samo rilček sem
pomolila iz hiške in opazovala ljudi, ki so družno pripravljali vse za najino prijetno bivanje.
Zdaj skupaj s sestrico Pepo rijeve po mehki zemlji, se preganjave, prenašave palice in se nastavljava
toplim sončnim žarkom. Največji užitek prinaša dež, ko se v razriti zemlji naredijo luže. To je užitek, ki
ga težko opišem.
Da bom svoje življenje užila s »polno žlico«, bo zelo dobrodošla pomoč mojih botrov. Skupaj s Pepo
bom pomagala reševati živalska življenja. Vse živali bi morale uživati svobodo in ne trepetati za svoja
življenja.
Ko me boste obiskali, vam bom pokazala, kako znam uživati v blatnih kopelih in če boste želeli, se mi
lahko pridružite v njih. Vedno bo zadosti prostora tudi za vas, hi, hi. 

Vaša Rozi”